Privoščite si oddih kar od doma
Dvostanovanjski hiši Zelena oaza, nekoliko odmaknjeni od glavnih prometnic, ponujata idealno izhodišče za pohodništvo po bližnji okolici in družinsko osvajanje lažjih vzpetin, s katerih očara razgled na celotno Ljubljano.
Lavrica je bila od nekdaj poznana po Orlah, zaselku, ki ga številni imenujejo kar Češnjevo naselje, saj naj bi od tu prihajalo najboljše češnjevo žganje v Sloveniji. Vendar pa Orle niso priljubljena izletniška točka le zaradi tega, saj zgodovina kraja sega daleč nazaj. Že v srednjem veku sta ga tvorili dve kmetiji, med drugo svetovno vojno pa so imele na Sv. Urhu postojanko vaške straže in leta 1945 je v vasici med osvajanjem nemških sil padlo kar sedeminsedemdeset borcev.
Žrtvam v spomin še danes stoji spomenik, postavljen pod vasjo. Prava vrednost Orel pa se kljub vsemu skriva v samem vrhu, kjer se je mogoče okrepčati, predahniti in naužiti prostranosti, ki sega tako do Ljubljane ter Ljubljanskega barja kot okoliškega hribovja.
Za aktivno preživljanje prostega časa poskrbi pot proti Golovcu, katerega najvišji vrh se imenuje Mazovik in sega 450 metrov v višino. Vzpetina, ki jo umeščamo v Posavsko hribovje, je ime dobila po neporaščenosti, vendar so jo začeli ob koncu devetnajstega stoletja umetno pogozdovati, zato danes skupaj z Rožnikom, Šišenskim hribom in Grajskim gričem tvori eno večjih gozdnih površin slovenske prestolnice.
V primerjavi z Orlami ne ponuja pogleda na okolico, daje pa občutek sožitja z naravo in je zanimiva predvsem zaradi številnih izvirov, pri čemer se največja, Bizoviški in Dolgi potok, izlivata v Ljubljanico. Poleg tega, da je Golovec prepreden s številnimi sprehajalnimi potmi, je pomemben zaradi Poti spomina in tovarištva, ki delno poteka prav čez njegova pobočja.
Ne Orle ne Golovec ne ponujata tako bogate flore in favne, kakršno zagotavlja močvirnata površina prostranega Ljubljanskega barja s statusom krajinskega parka, ki se razteza na kar 135 kvadratnih kilometrih. Kotlina se je v današnjo obliko preobražala milijone let, pred približno šest tisoč leti pa se je koliščarsko jezero osušilo v tej meri, da je omogočilo nastanek velikega močvirja in kasneje nizkega ter visokega barja, kakršna poznamo še danes.
Teža večnosti, toliko bolj v času, ko barje prekrijejo meglice, je vseprisotna, park pa predstavlja raj za vse, ki radi prisluhnejo naravnim zvokom in opazujejo ptice, žuželke ter žabe ali pohajkujejo po neskončnih travnikih in njivah. Na dogodivščino, ki ponuja dovolj vsebine za ves dan, se je iz Zelene oaze ali peš ali s kolesom mogoče odpraviti kar od doma.